Že v rosna otroška leta mi sega prijeten spomin na veliko dvorišče pred rojstno hišo, kjer še danes stoji mogočno drevo oreha, ki ga je tam posadil moj pra nono. Danes nudijo debele veje oporo za kar 6 različnih gugalnic, na katerih naši otroci preživljalo vroče, zabavne poletne dni v senci bujnega drevesa. Tako so bili orehi vedno velik del mojega življenja. Moram pa priznati, da je z orehom pred hišo kar precej dela. Spomladi odpadajo cvetovi mačic, ki so potrebni da nastanejo plodovi. Jeseni odpadajo orehi, kar ni ravno najbolje ko imaš spodaj parkiran avto ali polno mizo odlične hrane za kosilo. In nato še celo jesen, dolgo v zimo odpada listje, ki nikakor ni narejeno tako, da bi odpadlo vse na enkrat, ampak postane pometanje in grabljenje listov po dvorišču jesenski nacionalni šport. Sploh če imaš nono in starše, ki jih to nič hudega sluteče listje zelo blazno moti.
Naša nona je kot vsaka skrbna nona pridno pobrala vsak oreh, ki je padel z drevesa. Včasih se mi je zdelo, da vidi prav vsakega ki pade in ga sproti pobere. Njeni orehi so bili vedno tako dobro posušeni. Ko pa so prišla njena leta in se nona ni mogla več sklanjati nas je vnuke vedno prosila naj poberemo orehe namesto nje. In seveda smo to storili, no vsake toliko, nismo pa čakali na vsakega, ki je padel dol. In tako so se orehi nabrali po tleh in ko je zavil avto k nam na dvorišče je vedno zakričala: “Pozor, na tleh so orehi!” Takrat smo otroci vedeli, da moramo za ljubi mir v hiši steči na dvorišče in pred avtomobilom, ki je želel k nam pobrati vse orehe, ki so ležali na tleh. Še danes, ko naše none že kar nekaj časa ni več z nami, se večkrat nasmejemo, ko se kdo spomni na njeno skrb za orehi.
